Strokovna vezava doktorskih nalog je obvezen element ob zaključku doktorskega študija, in sicer zato, ker je študent v svojem doktorskem delu nekaj ugotovil in kar bo marsikdo kasneje morda še podrobneje raziskoval ali pa kar uporabljal kot dejstvo, saj je študent uspel nekaj specifičnega ugotoviti. Glede na to, bi bilo pravzaprav zelo čudno, da bi bila vezava doktorskih nalog opravljena s spiralo in se je zato treba odločiti za trdo vezavo. Gre pravzaprav že za knjigo, zato je to toliko bolj bistveno. Načeloma je lahko vezava doktorskih nalog opravljena z različnimi tehnikami, med katerimi pa so najbolj pogoste angleške, bibliografske, bibliotečne, broširane ali pa celovite. Tehnike se med seboj razlikujejo, osnova pa je, kako je platnica izdelana, iz kakšnega materiala ter ali se le – ta drži glavnega dela besedila ali pač ne, prav tako pa se razlikuje tudi glede na to, kakšen material se pri vezavi uporabi. Zato je sam potek vezave tudi odvisen od vrste. Načeloma pa je postopek tak, da se jedro knjige natisne, nato pa se izdelajo tudi platnice. Če se izdela vezava doktorskih nalog z mehko platnico, potem se uporabi malo debelejši papir ter strojem za plastificiranje ovitkov, kjer pa je tehnika lepljenja jedra besedila, to je lepljenje s PUR lepilom izjemno razširjena in moderna, saj je tudi malo cenejša. Če pa se avtorji odločijo, da se vezava doktorskih nalog opravi s trdimi platnicami, pa je treba uporabiti rezalni, zgibalni ter šivalni stroj, da se papir lahko z drobnimi šivi prišije na platnico. Potem pa seveda še stroj za tisk in barvo na platnico. Nekako tako torej kot za tiskanje majic, pa vendar je tehnika drugačna.