Običajno javna dražba ponuja dva načina prodaje nepremičnin. Prvi z rezervami in drugi brez – te so znane tudi absolutne dražbe. Na dražbi z rezervami si lastnik pridržuje pravico, da nepremičnine ne proda. Dražilec, ki prinaša del nepremičnine za ponudbo, je v bistvu povabilo k sklenitvi pogodbe in ni ponudba za sklenitev pogodbe. Pred sprejemom najvišje ponudbe lahko prodajalec umakne premoženje z dražbe, dražitelj pa lahko odvzame premoženje z dražbene prodaje pred spuščanjem cene. Poleg tega pa, če je ponudba prenizka, prodajalcu ni potrebno prodati lastnine.
Je pa tukaj potrebno tudi upoštevati, da se metodologija, ki jo ima javna dražba lahko razlikuje glede na pristojnosti. Angleška dražba se lahko namreč zelo razlikuje od tiste, ki se morda uporablja na Nizozemskem. Na dražbi v denimo angleščini ali na takšni z naraščajočo ceno, udeleženci proti drug drugemu stavijo povsem odprto, pri čemer je vsaka naslednja ponudba višja od prejšnje. Vendar pa je denimo v Nizozemskem draženju nepremičnina postavljena po ceni, ki je višja od njegove vrednosti. Cena se postopno znižuje, dokler nekdo ne zapre prodaje z sprejemom ponudbe. Angleška dražba je tako danes najpogostejša oblika dražbe v uporabi ter se običajno uporablja za prodajo starin, umetniških del pa tudi nepremičnin.
Potem pa je tukaj še prodajalec, ki ga vsaka javna dražba potrebuje. Lahko v svojem imenu zaposli še eno osebo za prodajo in ta oseba se navadno imenuje dražitelj, ki je poklicna oseba. Dražitelj je zastopnik prodajalca, prodaja nepremičnino in je zaposlen iz strani provizije ali nagrade. Izraz dražitelj se lahko opredeli kot oseba, ki prodaja blago na javni dražbi za neko nadomestilo ali tisti, ki izvaja javno prodajo ali dražbo, ne glede na to, ali je prodajalno blago njegova lastnina ali od koga drugega, ki ga zaposluje.
